Vida Loca mi je mati,

Aton je moj oče sončni,

v delti Pšate sem odrastel,

med zvermi in samorogi.

Pri stekleni piramidi

na kozolca križ otožni

so pribile rajske ptice

s tremi me žeblji kreposti.

Mislil sem, da je po meni,

da bom preminil v tej pozi,

pa so slednjič sneli s križa

me pijani bikoborci.

Bikec Ferdinand, so rekli

vinjeni mi matadorji,

nisi zrel za mučeništvo,

vrni se na pašnik rožni!

Ni mi treba dvakrat reči:

šic in že se znajdem v loki,

prežvekujem svoj najljubši

šop mokrocvetočih rožic.

Mimo švigne voz ciganski,

a na njem brkati romi,

konje mesečne podijo

po nebesnih kolovozih.

Za bakreni kotel zvezdni 

se pogajajo z vesoljci,

da Velikega medveda

bi prodali jim po kosih.

Črne luknje vmes tešijo

slo si s faličnimi sonci.

Na široki rimski cesti

sveti Jožef v čudni vlogi

terorista tihotapi

dete, ki je slično bombi.

Na osličku ga Devica

ziba v beli avreoli,

v srcu mu tiktaka ura,

sprožila se bo ob zori.

Sfinga v Gizi zre sumljivo

to družino sveto v noči,

ko Napoleon odbije

nos ji s svojimi topovi.

Vtem v Iliriji slavijo

Bonaparta duh, ki ori

v srcih schiavov, da se trese

od strahu rimljan v Emoni.

Tudi daljna mati zbira

tam v Dalmatiji rod borbni,

z njo Panonia odpravlja 

nad rimljanski se stroj bojni.

Z Lepo Vido zajtrkuje

zamorjen zamorc v Zamori,

petelinji zajtrk jesta

celo noč že na komodi,

da so ju sosedje siti:

vsi sefardski judje strogi

prisluškujejo ob stenah,

kdaj se fuk bo njun iztrošil.

To od svojih pažev zvedel

Ferdinand je aragonski

ter izgnati dal vse žide,

ki še zdaj živijo v Bosni.

A vrnimo se na pašnik,

kjer sem muljil šopek solzni.

Ko sem snedel magistrale

in oglodal sem akrostih,

zmanjkalo je hrane dušne;

strt za repete zaprosil

sem pijane bikoborce,

pa so v smeh prasnili gromki.

Na pomoč zverjad samotna,

na pomoč vi samorogi:

Vsakdo sam na srcu zemlje

ždi preboden z mečem sončnim.

Dajte me nazaj v areno,

dragi moji matadorji,

pa čeprav zgolj literarno,

da po pesku križ svoj nosim.

Vmes za pasijon Matejev

Bacha bom lepo zaprosil,

da odšel v baročnem slogu

bom na oni svet skrivnostni.

Že se vrača na morišče

lirski naš subjekt in v krogih

pušča sled krvi po pesku,

pušča sled solza po kotih.

Množica divja, vzdihuje,

pod ciganskim mescem moli,

da bi čimprej bik podlegel

pod izurjenimi vbodi

meča, ki slučajno znašel

se ta hip je v roki moji,

ki sem avtor te romance,

vleče se, priznam, a kdor ni

do sedaj nad njo obupal,

naj še vztraja, to ga prosim,

(saj če Pegaza na silo,

z bičem v dir naženem grozni,

mi zbezljal bo iz okvirjev;

konec pesniški bo formi).

Kje sem že ostal? Pri biku.

Da, v trenutku, ko zabosti

moral z mečem bi v srce ga,

zmrznem, strah se me poloti;

naj ubijem bika ali

odpovem se svoji vlogi?

Zmeden k raji se obrnem,

prav nahitro se poklonim,

še poljub namenim zračni

v prvi vrsti dami svoji,

a bik pavzo izkoristi

in nabode me z rogovi.

Matej Krevs