Vida Loca mi je mati,
Aton je moj oče sončni,
v delti Pšate sem odrastel,
med zvermi in samorogi.
Pri stekleni piramidi
na kozolca križ otožni
so pribile rajske ptice
s tremi me žeblji kreposti.
Mislil sem, da je po meni,
da bom preminil v tej pozi,
pa so slednjič sneli s križa
me pijani bikoborci.
Bikec Ferdinand, so rekli
vinjeni mi matadorji,
nisi zrel za mučeništvo,
vrni se na pašnik rožni!
Ni mi treba dvakrat reči:
šic in že se znajdem v loki,
prežvekujem svoj najljubši
šop mokrocvetočih rožic.
Mimo švigne voz ciganski,
a na njem brkati romi,
konje mesečne podijo
po nebesnih kolovozih.
Za bakreni kotel zvezdni
se pogajajo z vesoljci,
da Velikega medveda
bi prodali jim po kosih.
Črne luknje vmes tešijo
slo si s faličnimi sonci.
Na široki rimski cesti
sveti Jožef v čudni vlogi
terorista tihotapi
dete, ki je slično bombi.
Na osličku ga Devica
ziba v beli avreoli,
v srcu mu tiktaka ura,
sprožila se bo ob zori.
Sfinga v Gizi zre sumljivo
to družino sveto v noči,
ko Napoleon odbije
nos ji s svojimi topovi.
Vtem v Iliriji slavijo
Bonaparta duh, ki ori
v srcih schiavov, da se trese
od strahu rimljan v Emoni.
Tudi daljna mati zbira
tam v Dalmatiji rod borbni,
z njo Panonia odpravlja
nad rimljanski se stroj bojni.
Z Lepo Vido zajtrkuje
zamorjen zamorc v Zamori,
petelinji zajtrk jesta
celo noč že na komodi,
da so ju sosedje siti:
vsi sefardski judje strogi
prisluškujejo ob stenah,
kdaj se fuk bo njun iztrošil.
To od svojih pažev zvedel
Ferdinand je aragonski
ter izgnati dal vse žide,
ki še zdaj živijo v Bosni.
A vrnimo se na pašnik,
kjer sem muljil šopek solzni.
Ko sem snedel magistrale
in oglodal sem akrostih,
zmanjkalo je hrane dušne;
strt za repete zaprosil
sem pijane bikoborce,
pa so v smeh prasnili gromki.
Na pomoč zverjad samotna,
na pomoč vi samorogi:
Vsakdo sam na srcu zemlje
ždi preboden z mečem sončnim.
Dajte me nazaj v areno,
dragi moji matadorji,
pa čeprav zgolj literarno,
da po pesku križ svoj nosim.
Vmes za pasijon Matejev
Bacha bom lepo zaprosil,
da odšel v baročnem slogu
bom na oni svet skrivnostni.
Že se vrača na morišče
lirski naš subjekt in v krogih
pušča sled krvi po pesku,
pušča sled solza po kotih.
Množica divja, vzdihuje,
pod ciganskim mescem moli,
da bi čimprej bik podlegel
pod izurjenimi vbodi
meča, ki slučajno znašel
se ta hip je v roki moji,
ki sem avtor te romance,
vleče se, priznam, a kdor ni
do sedaj nad njo obupal,
naj še vztraja, to ga prosim,
(saj če Pegaza na silo,
z bičem v dir naženem grozni,
mi zbezljal bo iz okvirjev;
konec pesniški bo formi).
Kje sem že ostal? Pri biku.
Da, v trenutku, ko zabosti
moral z mečem bi v srce ga,
zmrznem, strah se me poloti;
naj ubijem bika ali
odpovem se svoji vlogi?
Zmeden k raji se obrnem,
prav nahitro se poklonim,
še poljub namenim zračni
v prvi vrsti dami svoji,
a bik pavzo izkoristi
in nabode me z rogovi.
Najboljša, ever!!! Lp
Sfinga v Gizi zre sumljivo
to družino sveto v noči
Poslano:
06. 05. 2024 ob 20:54
Spremenjeno:
06. 05. 2024 ob 22:52
Mojster klanja
se občinstvu klanja
Kapo dol za tole res!
Bravo, Matej. Koliko časovno raznolike zgodovine in mitologije v ritmični pripovedi, ki (menda simbolično) poda neko osebno prigodo.
Čestitke za tekočo metronomsko pripoved, ki ne nastavlja metričnih spotikalnic. Mojsrsko.
LP, LidijaB
Hvala, Lidija, ali bo ta pesem tudi podčrtanka?
Ja, seveda!
:)
Ja, romance so zakon (*_*)
Bravo, Matej!
Lp, Marija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej Krevs
Uredniško pregledano.