Bolezni muke sem spoznal izbrane
objemal školjko celo noč sem na stranišču,
a bila brezčutna je za moje čustvene izbruhe,
trpeč odkril sem v sebi zver sebično.

Preklinjal sem trenutek v tednu,
ko neveden sem vdihoval bacile,
zdaj mraz me trese po telesu,
pod kovtri stiskam se in vpijam njih toploto.

Zdaj čaje kuham si in prepečence grizem,
rad hodil bi okoli a kar sedim na belem tronu,
zvija me in stiska – ne prosim nektarja le: ne pelina!

Na smrt bolan sem kar od črnih misli,
ne štejem več tablet – zdravilo, ki po čaju plava,
le upanje, da tole hitro mine, mi ostaja.

Tomaž Jevšenak