***

Naj ostanem kjer sem,

med mislimi in tišino,

kjer sanjam o neskončnosti,

ko srce mi bije v ritmu vesolja.

Med spomini iz preteklosti,

med ljubeznijo in hrepenenjem,

ko se moja duša razpira

in se zliva v pesem.

***

Lepo mi je. Lepo mi je.

Zrak je napolnjen z vonjem cvetja.

Hrepenenje se prepleta s srečo.

Izgubljen sem v neskončnih mislih.

Vsak trenutek me z ljubeznijo povezuje.

Vsak trenutek mi je dragocen,

ko srce mi igra svojo melodijo,

da zasanjan pišem pesem.

***

Vem kaj počnem.

Zdaj sem drugačen.

Svet je svetlejši.

Vsak trenutek je zaklad.

Premagal sem vse ovire.

Našel sem svojo srečo.

Vsak dan mi je

nova pustolovščina.

***

Ni mi do morale.

Čutim breme zla.

Besede, ki jih slišim, so pretežke.

Počutim se izgubljeno.

Vem, da je življenje polno izzivov.

V sozvočju s svojo dušo

ohranjam svojo iskrenost,

ki jo zlivam v pesem.

***

Ne bom dolgo mlad.

Izgubljen v sanjah,

tavam med spomini,

ki so že zdavnaj zbledeli.

Iščem sledi preteklega življenja.

Dneve, ko sem verjel,

da bom večno mlad,

a še sanjam.

***

Nekega dne se bom moral postarati.

Z zaljubljeno dušo. Grešen.

S prepovedano skrivnostjo.

Potovati k Bogu.

Ponavljal bom besede,

ki sem jih že izrekel,

brez sramu v svojih pesmih,

v migetajoči svetlobi sanj.

***

Se bom iz časa v čas spominjal

izkristaliziranih podob,

ujet v telesu sanjača,

z nagubanim obrazom?

Povsem navajen na tišino, bom pomislil,

da se izražam v pretekliku.

Čutil bom blaženost breztelesnega stanja,

ki me bo osrečilo na čudne načine.

***

Preprosto popolne ljubezni

vrejo mi v človeškem srcu,

z naklonjenostjo za odpuščanje.

Vedno so raznolike v resničnosti.

Preprosto popolne ljubezni

so stara pesem iz skrivnostnih besed,

z neizrekljivo nežnostjo,

ki prinaša sladkost naklonjenosti.

***

In da bom v tistih trenutkih

se zazrl v daljavo, kjer se svetloba preliva

in zašepetal svoje skrivnosti,

ki se mi bodo prepletale v mislih.

Zavedal se bom, da sem tu, da živim.

Navdihovali me bodo čarobni trenutki,

ko bom prepletal čustva sanj in resničnosti,

v pesmi neskončnih možnosti.

***

Vse spremenl bom v neskončnost.

Sanje v mojem notranjem svetu

prelivam iz globin domišljije,

s svojo pesniško govorico.

Iz spomina prekličem valujoče verze,

z motivi otroštva in mladosti,

z izrisanimi nostalgičnimi slikami,

s sanjsko resničnostjo.

***  

V milozvočno željo

odčaram svet

nespremenljivih čustev

prešuštniške ljubezni.

Prepričan sem,

da še verjamem

v civiliziranem svetu

v ljubezen in poezijo.

*** (zaključna pesem)

Naj ostanem kjer sem.

Lepo mi je. Lepo mi je.

Vem, kaj počnem.

Ni mi do morale.

Ne bom dolgo mlad.

Nekega dne se bom moral postarati,

da se iz časa v čas bom spominjal

preprosto popolne ljubezni

in da bom v tistih trenutkih

vse spremenil

v milozvočno željo.

Žiga Lev