Skozi sanjajoče vrbe
hodi bela tunika
angela,
ki oznanja modrost reke,
da si vedno najde pot
do slane dokončnosti.
In ti z obrazom,
zrelim cvetom
prihajajoče nove pomladi,
mi umiješ dušo
s poljubi potrditve,
da sem svetloba
v kozarcu jutra.
In roka pomladi
seže vame,
me pregnete
mi daje magnetno moč
medzvezdnih sil,
ki uravnavajo
uro srca.
Tiktakam
v ritmu tvojih dihov,
segam po tebi
in ti dajem zbegano silo,
ki je v mani odzrcalila
zrelost klasov
pozabljenih
na njivi večnosti.
Ne odidi
med zelene krošnje,
kjer ptiči
zobljejo črve skrbi.
Sežem v tvoje lase,
da ocenim svilo mladosti,
da si ogrejem dlan,
ki hoče mrmrati
o tvoji lepoti.
In roka pomladi
me vodi
skozi tunel prihodnosti.
Vem,
na drugi strani
je slepeča luč,
oko boga ljubezni.

Zakawsky