Pozabljam vsa,

pretekla življenja in glasove duhovnega sveta,

v tišini noći, kjer zvezde šepetajo skrivnosti,

kjer se usode prepletajo v večnem plesu.

V senci pozabe, kjer se zlijejo spomini,

kjer ljubezen in bolečina postaneta eno,

kjer se duše izgubljajo in najdejo,

v neskončnosti časa, kjer se vse na novo rojeva.

Preklinjam smrt, to hladno prevarantko,

ki jemlje življenja, ki se ne zmeni za solze,

ki nas loči od tistih, ki jih imamo radi,

pusti le praznino in žalost.

V srcu nosim večni ogenj,

plamen, ki se bori proti temi,

svetlobo, ki je ni mogoče ugasniti,

ker je ljubezen tista, ki daje življenje.

In tako, medtem ko zvezde krasijo nebo,

medtem ko luna bdi nad zasanjanim mestom,

pišem pesem o življenju in smrti,

o večnem boju, o upanju in svobodi.

Žiga Lev