ZAKAJ PIŠEM

Skozi moje drobovje hodijo ženske,

stare in malo mlajše,

in mi pripovedujejo zgodbe.

Govorijo mi o rojstvu in o smrti.

O prihodih in odhodih vseh vrst.

In predvsem o moških.

Kričijo mi o razočaranju,

šepetajo o sramu,

jokajo o prevari,

jecljajo o prvi klofuti,

ki nikoli ni zadnja.

Sanjajo o upanju,

da bo enkrat še vse prav.

Poslušam jih.

V trebuhu poiščem prave besede.

Napišem, kar moram,

da jim dam glas.

Potem druge ženske berejo moje pesmi.

In rečejo: To je pesem o meni.

In jaz jim rečem: In o meni.

In o vseh ženskah,

od Eve naprej,

in mogoče še o tisti praženski Lucy,

ki je v afriški savani gledala v zahod istega pomarančnega sonca,

v katerega na morju gledam jaz,

in hrepenela po nečem neizrekljivem,

tako kot tudi jaz hrepenim po nečem,

kar je najbrž ljubezen.

In zato pišem.

In za vse ženske tega sveta.

Aleksandra Marijanović