Na grobu
Vrtnico sem utrgal v slaščičarni,
tisti, na sredi prepada
in jo zalil s solzami,
po mavrici stekel na nebo
in zaplaval skozi oblake,
na soncu zajadral,
veter pa mi je bral tvojo najljubšo pesem.
Zazeblo me je,
oblekel sem se v luno
in si v črni luknji skuhal čaj,
zgrešil pot pri Jupitru,
se vrnil malo nazaj, hvala streli za napotke,
in končno splezal na pokopališče.
Saj razumeš?
Domišljija kot se šika.
Ker svet nastaja v umu in ni preveč resničen, razen za zaspance in nevedneže,
je lepo imeti tako domišljijo
pa se kaj vidimo, mi (ti) zašepeta Gospodar prsti in ustanov
V pesmi se zazdi se, da usodnost, ki jo nakazuje že sam grob, vendarle dopolnjuje hrepenenje pesniškega subjekta, da je potem pot prežeta in presežena prav z močjo, ki je v realnosti nedosegljiva, vendar vzgona moči te želje ni mogoče izničiti. Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
