Sonce me potisne na tvoje nove lepe ulice,

ki so jim dušo ukradli vsi ti številni turisti z vseh vetrov.

Morda so to enaki vetrovi, ki so iz mode odpihnili

staromeščanske klobuke ter ležerne korake po Tivoliju zamenjali za električne skiroje.

Grafiti na rojstni hiši so dolgočasni in v sramoto tistim izvirnim iz nekega drugega življenja.

Arterija mesta je zamašena od umazanije in vrjamem, da sta jo bila primorana zapustiti povodni mož in Urška.

Pod spomenikom njunega očeta sedi mladina ki nima pojma o opusu mojstra, ki jim nudi senco za kampiranje in z novodobno glasbo, če se temu lahko sploh tako reče,

preglasijo bližnjega violinista.

Na drugi strani, pod Stolnico se družijo golobi in vse mlajši obrazi kraljev ulic, čakajoč, da se jih nekdo usmili.

Duhovniki pa izstopijo na zadnjem vhodu.

Nad mestom bedi grad, v upanju na prihod vrednega kralja,

tako kot zmaj na mostu čaka, 

da ga očistijo vseh teh rok tujcev,

na katere ne sme bruhati ognja.

Mimo boljšega sejma, kjer so cene porcelanastih trgovin

prispem do špice.

Ležalniki so zavzeli ves prostor labodom

in v znak protesta se odpravim domov,

kjer končno najdem kanček miru.

Oprosti, če sem prestrog, draga Ljubljana.

Ne skrbi, še vedno te ljubim.

Le jaz se malo spreminjam.

Crni Kos