Hruška

(ob padcu z veje

je vrisala brazgotino na moje koleno)

stoično kljubuje reki časa

Le bolj grčasta je

Hiša

s počečkanimi stenami 

kjer sem v modri pleteni obleki

upihnila prvo svečko

odnaša imena 

Vse bolj tiha je

kot mati

ki z bledico

na vozičku v karirastih copatih

pronica s pogledom 

Še bolj otožen je

In razbita skodelica

z motivom ljubimcev

iz katere srebam črno kavo

(v razpokah domuje galaksija občutij)

se poljublja s kvačkanim prtičkom

delom stare mame

ki bo nekega dne

že porumenel

šepetal tajne mojim vnukom 

Oče

zleknjen v naslanjač

pred televizijo

skuša načeti pogovor

»Letos naši dobro skačejo«

mu olajšam dih

skozi zatohlost prostora

Ne vem

kako je drugod

in kaj to prinaša s sabo

težko zaznam

včasih

da ni nič drugega

kot to

kar curlja skozi prste

in hrepeneče polzi po ledenih dimljah

ko mislim na službene mejle

Da je to dom

Priya