Berem poete, rime popolnosti - bolečina oživi.

Ramena se povesijo, moj ponos oveni.

Ponovno zadnja v vrsti stojim,

se res nikoli višje ne uvrstim?

Vzgibi me vztrajno poetično nagovarjajo,

silijo roko, da izriše besedno harmonijo. 

Poezija na papirju zadovoljstvo poživi,

a le, dokler z drugimi nisem v primerjavi. 

Takrat um neusahljivo mantro zavrti:

nisi zadostna, živiš v utvarah, tvoji vzgibi so zblojeni!

Ničkolikokrat raztrgana in poteptana,

zavijem se v senco samotnega žalovanja.  

Udarci poniževanja me zagnano spodnesejo,

udrihajo, lomastijo in voljo jemljejo. 

Utrujena sem od nenehnega pobiranja,

a vzgib izražanja se tudi nikakor ne preda. 

Zakaj v svojo lepoto podajanja ne zmorem verjeti

in skušam vse izstopajoče vedno v kali zatreti?

Kadar sodim sama sebe, sem si všeč!

Pred umišljenimi razsodniki pa postanem smet. 

Pišem zase, ali ustvarjam tudi za druge?

Morda ne smem pogledati iz svoje luknje?

Vzgib prisile javne objave pa mi ne dovoli,

da ostanem skrita s svojimi zapisi. 

Je torej vzgib moje edino merilo?

Vzgibi po navadi res življenje izgradijo. 

Kako potem prestati zasebni linč,

in zaustaviti dajanje v nič?

Neizmišljeno ljudstvo bo sodilo.

Človek samokritik njim ni vodilo. 

Dopusti, da svet prebere, sam presodi,

ti pa ustvarjaj, objavljaj in sledi svoji zgodbi! 

Petra Vidmar