Neskončno si želim imeti spravljene vse spomine
na tiste srečne dni, ko smo kot otroci odkrivali votline.
Želim se valjati po sveži travi, na bregovih tam ob reki Savi.
Lovil bi pisane metulje in se s prijatelji skrival v visoki travi..

Kot nekoč, le s kamenčki bi igral se na obali,
tam kjer kot otroci, pod soncem goli, smo divjali.
Le nekaj let je pohitelo burnih, mimo
in čas prinesel je spremembe z neko hudo plimo.

Peter Pan se je odselil, nič več me ponoči ne budi
trkanje na stara okna, strah pod mojo posteljo več ne spi.
Sedaj preganjam druge sanje, bolj sem resen in »krepak«.

Otroški časi, klici v nekem vetru so ostali
kakor izgubljene ptice tavajo v mojih sanjah.
A tam se skriva ključ do pozabljenega zaklada, mojih srečnih dni.

Tomaž Jevšenak