Zjutraj se zbudim,

isto napako naredim,

vzamem telefon

in aplikacije osvežim. 

Pozornost se izgubi,

med samimi neumnostmi.

Obremenjen postane um,

srce prične živčno razbijati.

Jaz pa kar nadaljujem,

kot da nekaj odkrijem,

roka avtomatizirana,

telefon me vodi, brez nadzora.

Mine kar nekaj minut,

preden dojame moj čut,

znervirana telefon odložim,

vse bo v redu - se bodrim. 

Zavedam se: to je napačen pristop,

kljub temu pogost je potop,

v probleme in skrbi,

ki sploh niso del moje niti.

Avtomatika dražljaja me omreži,

venomer kliče, nikoli ne izpreči,

govori, da zamujam zanimivosti,

a na koncu le telo ohromi. 

Nadloge se kar ne morem znebiti,

morda ni dovolj občutenja v moji biti,

morda premalo dogajanja imam,

je brez telefona res dolgočasen dan?

Namesto uma poslušaj telo!

Ko je mirno, naj ostane tako. 

Dramo pa naj obdrži ekran,

zjutraj ga drži daleč stran. 

Petra Vidmar