Hvala za vtis, ki se ga da vsaj malo podoživeti!

Zelo všeč. Me pa zmoti nekaj stvari.

Če zamenjam: "Na topli skali tisočletij zguljene preteklosti, sedim ..." s "Na hribu, sedim ..." postane jasneje, da vejica ni pravilno postavljena, ali pa je vejica "premalo" za razmejitev stavkov, saj gre za prozni del. Če bi šlo za zapis verzov, bi bilo morda lahko sprejemljivo ... Pika že nekoliko močneje razmeji:

Na topli skali tisočletij zguljene preteklosti. Sedim pod soncem zgodovine in se prepuščam čarobnosti, ki me navdaja z nevidno močjo ponovnega rojstva.

Ne vem, morda pa je bilo mišljeno preprosto: "Sedim na topli ..."

Tudi še kakšen del je preobremenjen:

Morda:

Še ptice so spoštljivo tiho. Poslušajo sunkovito dihanje vetra, ki upogiba mlade veje in lomi stara drevesa, ko se stokajoče upirajo njegovi vztrajnosti.

in

Vonjave izpolnjujejo čarobnost gozda. Polnijo moja nederja z blagoslovom minljivosti.

V tem primeru dobita oba dela enako "težo".

Zadnji del je sicer dober, je pa že malo klišejski: ", kar sem." 

Pustil bi le en haiku. Prvega bi izpusti, ali dopolnil v 5-7-5: 

veter na begu

na strunah vej zaječi

zvok pradavnine

Razmisli.

Milan Ž. - Jošt Š.

Hvala za podporo in svetovanje, sem preuredila.

Lp. Olga

Čeprav se čas prepleta s preteklostjo, ga moramo v polnosti živeti in ne v čakanju na popolnost. Čestitke!

Milan Ž. - Jošt Š.    

Hvala za nasvet, ki ga dejansko živim.

Prav tako hvala iz srca za podporo in podclčrtako.

Lp. Olga