Zavest me prebudi,

v meni šelesti,

kopiči se vzhičenje,

ne morem več spati. 

Stopnjuje se pritisk,

iz mene hoče vrisk,

razpočila se bom,

kot prenapihnjen balon.

Rima govori,

roka mora pisati,

srce začne razbijati,

poezija se rodi.

Pišem rime,

gledam v nebo,

oziram se vase,

le srce bo povedalo. 

Nič se ne ustavlja,

dokler misel preplavlja,

kadar naval ščemi,

na papir se mora izliti. 

Ko pa nemir se umiri,

veš, da zaključil si.

Prijetnost bivanja,

spokojnost ustali. 

Duh se zopet pomiri,

telo krča sprosti,

srce besed osvobodi,

um pa v zanosu zaživi. 

Petra Vidmar