Kaj te muči, guslar stari,

da na tromostovju vlečeš

lok tak žalostno in tožno 

po glasbilu svojem resnem?

Mar ti črnogorska noša

je pretesna, mar ti v čevlje 

je zašel kak drobni kamen,

suvenir popotne ceste?

In zakaj iz ust se tvojih

nič več ne razlega petje,

kaj te sram je kar naenkrat

peti narodne legende?

Ženo sem pokopal lani,

ki bila mi je zavetje

in opora na dni stare

vid moj za oči mi slepe.

Slep sem že od rojstva, dali

gusle so mi v roke dedje,

da igral bi, pel, ustvarjal

glasbo, ki za dušo lek je.

Še poslušaj, kaj ti pravim:

tri sinove jaz imel sem,

enega mi vzela vojna,

drugi šel je v kraje nemške,

služit črni kruh si bridki

v rudnike gorja, trpljenje

spremlja ga na vsakem oglu.

Tretji sin moj poletel je

čez veliko lužo, tam si

uresničil sanje, šteje

mastne dolarje pod palcem,

hišo si zgradil, bazen je,

okrog hiše pa nasadil

bujne palme je zelene

in ograjo je postavil,

pa nabavil doge jezne,

da je varen pred berači.

Še poslušaj, kaj ti rečem:

šel na grob bi, kjer najmili

od teh sinov mojih treh je

pokopan v domači zemlji,

toda daleč do dežele

mi je rodne, ah, prestar že

zdaj za takšne sem izlete!

Sam bom tukajle, v tujini,

jaz zaključil svoje dneve,

kjer več moje starožitne

ne razumejo besede,

to me muči, da tak tožno

zdaj po guslih lok svoj vlečem,

da se danes iz ust mojih

nič več ne razlega petje.

Matej Krevs

Matej Krevs