Kaj to v Donavi blešči se 

sred noči, ko vsi že spijo?

Mar to mesec bel, labod je,

tam z lučjo star ribič pridno

plen lovi si v nočne mreže?

To ni z belo mesečino

voda Donave oblita,

ni labod, ki bi neslišno

sam drsel mi po valovih,

tudi stari ribič ni to,

ki z lučjo lovil bi ribe.

To, ah, snežno belo krilo

lepe hčere je njegove,

ki skočila je v globino

z mosta, ker gorje v ljubezni

ji bilo je preveliko.

Mnogi so mladeniči že

to snubili lepotico,

toda vse zaman, s smehljaji

se branila jih je, z vzdihom.

Tristo snubcev zavrnila

je zapovrstjo; bili so

krepki fantje, toda hlad njen

jih v srce zadel je živo.

A prišel je zapeljivec,

lep gospodič mestni, ki jo

znal je omrežiti; v hipu

kot bi kdo potegnil ribo

s trnkom na suho, že se

znašla je v objemu z njim, ko

pa jo strastno je poljubil,

je odšel naprej, adijo!

Tristo solz je potočila

za tem fántičem, prav bridko

hlad njegov jo zabolel je;

kje zdaj njenih snubcev tristo

je da zlomljeno srce bi

ji izlečili - odšli so!

Sama, ko je noč prižgala

zvezd nebroj na nebu, tiho,

kakor mesečna nevesta

v belem krilu in s tančico

je odšla tja k reki, z mosta

v Donavo skočila širno.

Matej Krevs