Gar wrh naših hribou

še use je rjauó,

tu pagajne zelejne,

je gar še mrzluó.

Gljedam akroh,

snežjét videt' vč ni,

le tje 'n sam kšna sljed

se ad nih še dabí.

O, kakuo nkrat

je težkuo bluo čakat,

de puojdma u snežet 

sejč mpa grapt.

Sma bli wajen hadit

ma ni bu lahna gar prit',

kr je bla u tájšni strmin

'n ta tšni višin,

de dal z nje se je vidla

pa cjeli dalin.

Naš' pridni mažje

že prd zuoram sa sjekli,

s kasmi use griue

sa čjedna pasjekli.

Če je bluo pr' strmuo,

krapše sa uzjel

'n gare na šuohe

usak ta séje sa djel.

Tud' pa cjeu tjedn

senuo sma ššil,

ga u senike sproulal;

adkuodr pazim

sa ga z ulačmi spílal.

Čeglih zla sma djelli,

kdej paštena garal, 

tejstih dni u snežjetih

b' na za nč zaminál.

Pa senikih sma spal,

mar'kšna sma rekli,

zla zguoda ustajál,

se rjedka sparekli.

Sma ta stare paštjel,

kšna pjesm zapjel,

bli usi kkr adn,

k' sma djelat začjel...

O méje snežjeta,

ste use se zarasle,

wos nkuodr vč ni,

le spomin mi astaje

na tejste dni.

tolminka