Ne ve, da čaka jo usoda kruta,

nevesta v belo čipko je ovita,

v zeleni led lepota njena zlita,

jo hlad pokriva, gola je, sezuta.

Čakanja je na lepše dni že sita. 

ko sladko hrepenenje v njej kar buta,

živahnih barv je pomladna ruta,

kristal je v pajčolanu sence skrita.

Še čaka, da namen cvetov odkrije,

obraz podoba v luži zapeljiva,

ko skozi korenine sonce pije.

Upira dolgočasju se, odkriva,

je zvezda, tiho v našo večnost sije,

čeprav je v snegu, zmrznjena kopriva.

olgasem