spet sedim v kavarni
kava je zanič, pogled na ulice Montmartra boljši
barve na rokah in suknjičih, na razpetih ovratnikih
s platen lezejo iz oči in v oči stavbe, Sena, mostovi, razkrita ženska telesa
kava je zanič, Sacre Cuor poplača okus na jeziku
krenem po griču navzdol
vse bližje rdečemu mlinu, ki večer zmelje v strast
in smetem, dirigira jim veter, ki lovi lahkoživi smeh
prižigajo se luči in jeklena pošast v daljavi se stika z znižanim nebom
da popacka prsa ljudi z globoko pariško modrino
vzpnem se v podstrešno sobo, z balkona gledam k edini vzpetini
morda jutri naslika moje polne dojke večje, boke sočne
ali pa bom spet le nekaj geometrijskih teles
njegov obraz brezizrazen
skozi okno bo dišala slaba kava
in njegovi prsti bodo popravljali kroge
ne da bi videl napete bradavice
utripajočo žilo na vratu
ko bom poslušala oglašanje njegovega praznega želodca
in odšla brez plačila
da bi zjutraj spet prišla
in čakala dotik na kvadrat
kamor so zaprti vzdihi
in okus po francoski kavi
ki se spreneveda
da je prava
kot moja podoba na sliki

za tisti sprehod kazalca po nanešeni barvi
nekje v elipsi
skrčenega planeta
kjer leži ponošena obleka s kavnim madežem

pi - irena p.