bom šel na ulico

kakor ščurek brez ljubezni

se udomačil v zamrzovalnih skrinjah da ohladim svoje boleče ude

pomiloval ob dnevni zori moškega v zgornjem nadstropju

ki ima vse za narediti ampak nič za delati glede tega

bom oživljal mrtve kameleone ki iščejo požirek ali igro pokra

mogočni so ti

kot rezina sira ob gibu polnoči ko vso mesto spi in je edina

svetloba v zgradbi in zgradbah daleč naokoli

tvoja žarnica v kuhinji

se skušaš skriti

obdržati zadnji fragment sramežljivosti in daš vsem vedeti da si bitje brez navad

in sila enaka tisočim supermasivnim črnim luknjam

ne bom dal možnosti nobenim bogovom saj je lakota bogov zmeraj za več in njihova lakota je nedokončana

kakor je štiriletnik nedokončan

ampak nič bolj nedokončan kot solata iz sadja brez paradižnika

ob trenutku grozečega sijaja ulične svetilke

ko bodo golobi identificirani za vohune in fantek ki jih je treniral spoznan za odrešenika

se bom obrnil nazaj

k življenju ki sem ga nekoč poznal ampak nikoli zares razumel

si mislil

draga mala ko bi vsaj dala še eno šanso

ležati v travi samo zato da bi zbirala zelene skakajoče pajke v laseh

in srkala skodelice sladoleda v ledeni kavi

medtem ko svet obrne svoje oko proti hrupu

hrupu ki prihaja iz vsakega kotička prostorov okrog tebe

penetrira skozi steklenico mleka in skozi vzglavnik v spalnici

kaj smo naredili s svojimi življenji

drugega kot se to spraševati

Lubenica