na nekem preprostem oblaku
objetem z zlato barvo
morda zdaj živi ona
toda ne vidim je

ne obstaja beseda

sprašujejo kako sem - dobro,
ko odhajam s korakom kamnoloma
dobro,
kot ločena od svoje roke

ne obstaja beseda
ne obstaja beseda

dolgo nazaj
se čas šteje
na prej in potem
neke krhke številke
/enajstega potem/
moja koža in glas sta se spremenili
iztrgani so dotiki avr
moje niti srebra
izmislila bom novi čas za naju
znanost že tako z zamujanjem spotika najbolj pomembna odkritja

ne obstaja beseda
sladka moja

zvečer se uležem z eno željo
nocoj jo bom sanjala
zjutraj pa pohitim
da je poljubim
toda nje ni
ko pomislim
s kamenim želodcem
kako bom vse lepo zložila
v sebi in okrog
se vrtim
zapletena

obiskovali so me verzi davnih pesnikov
podpirali so mi vretenca
ko sem stala v nemem plevelu
neskončno
zavidajoč nebesom
majhna kot pika

ta zemlja
ta zemlja
še naprej strašna
in naga
v fokusu pogleda
zato zasajam in zasajam
cvetje in zelenje
da bo barva
da se razcveti
ko se ustavim
nič več ne bom mogla
storiti za njo

ne obstaja beseda

šestega sem dojela pomen besede
nesmisel
mrak prihaja nepričakovano
njena smola
te prelije

ne obstaja beseda

prvi je osmi marec
brez nje
vsi slavljeni dnevi mi bodo prvi

bodite blagi do nje
in do nas
svežih ran ki hodijo
to kar nam dežuje v celicah
je nevidno

ne obstaja beseda

mogoče na tisti zvezdi spi
moje sladko oko
toda jaz ga ne vidim

O, bog, dovoli vsaj
da je sanjam

Mojo zibko nihče več ne ziba
mojo zibko nihče več ne ziba


Jelena Stojković Mirić
03.2024

Jure Drljepan (JUR)