tisti čas ko se je v parlamentu med kozmično nevihto
vnel hud prepir med softverjem in hardverjem, sem ji

milozvočno pohvalil otročka: joj, lep kot speč odojček.
zgroženo me je pogledala, ko da sem ji koga ubil, saj

še nikoli v življenju ni videla kako šikani so čuneki,
ko v slami spe, napiti materinega mleka in mežikajo

v beli dan. zamišljala si ga je namreč, veganka draga,
hrustljavo zapečenega. ozmerjala me je da sem grdo

zavaljeno prase, ki ne zna drugega kot žaliti ljudi okrog
sebe. čeprav še nikoli nisem slišal, da bi kakšen prašič

katerega človeka užalil. ni in ni se zaustavila v svojem
pridiganju, kruleč kot svinja. odpuščam ji, kajti vem, da

si ne more pomagati in ne zna izstopiti iz svoje vzgojene
nevrotičnosti. nič ni kriva, kriv je le bog, to je tisto bitje,

ki ga ni, a je priročno za zmerjanje, s strani tistih, ki v to,
da ga ni, verujejo bolj kot v primere in v svoje dojenčke

Tomaž Mahkovic