Ko starejša generacija odpravlja se spat,

prebudi se prvi muzejski eksponat.

Premika se po prostoru

in drugega za drugim spodbudi,

da se premakne in oživi.

Drug za drugim prostor se polni,

z vsakim novim se zbirka dopolni.

Občasno se zbirka eksponatov malo posodobi,

stara garda sprejme novince kot se spodobi.

Ni važna rasa, niti barva polti,

če hočeš zabavo, vstopi še ti.

Za ene je najbolj mikavna »mama sita«,

ko pleše, se ji močno trese rita.

Za druge je bolj fascinanten »duh«,

visok, dolgolas, izredno suh.

Včasih se z alkoholom v roki

kakšen starejši, bohemski umetnik med ostale pomeša,

živi v svojem filmu in bluzi po svoje, dokler ne opeša.

V nekem obdobju raznolika kubanska zbirka gostuje,

pisana, živahna, drugačna, kot da podira tabuje.

Šejka, se zvija, z ritjo miga,

fantje bi rekli »prva liga«.

Kopica fantov in le eno dekle,

dolgih las in dosti smeje se.

Ko ob dveh zjutraj prižgejo luči,

se nikomur nazaj večne mudi.

»Kam bi šli, kam bi se dali,

kje bi jutro dočakali?«

Ko se mesto prebuja, takrat gre spat,

še zadnji muzejski eksponat.

INA TAR