Pod drevesom na klopci starček sedi,

gleda v daljavo s solznimi očmi,

če poležana trava pokončno jutri spet stoji,

pa njegova draga se nikoli več ne prebudi.

Se spomni svojega otroštva,

ko lakota bila je zvesta spremljevalka,

obilje nikoli ne spremlja uboštva,

in samota je le borna negovalka.

Spomni svoje se mladosti,

ga siva cesta v svet je odpeljala,

ga oropala je vse radosti,

mu usoda v pomoč le trhlo roko je podala.

Ko s prvim svitom je v službo odhajal,

je novo življenje graditi začel,

s trmo in vztrajnostjo se je obdajal,

nasmejan tudi ko je krvavel.

Se spomni svojih zrelih let,

ko je prvič izkusil ljubezen,

življenje dobilo nov je zalet,

prvič v življenju bil je hvaležen.

Življenje dobilo lahkotna je krila,

v kratkih trenutkih se skrila je sreča,

vedno na posojo, se kmalu bo skrila,

v življenju sreča je vedno opoteča.

Žuljave roke in zgubano telo,

to je vse kar dala so mu leta,

ko z nemirnim pogledom gleda v nebo,

čaka, da pesem življenja bo izpeta.

Pa vendar ne bi ničesar spremenil,

vse kar mora, zgodi se na poti življenja,

v drugačnem svetu bo večnost prebil,

daleč od gorja, daleč od trpljenja.

Lepi spomini bivajo sredi srca,

kot misel, ki ponikne preden pride,

nekje je kraj, ki trpljenje konča,

ko s svojo drago se zopet spet snide.

Borut Kaučič