Ker sem zaspanka,

se zbudim komaj po deseti uri.

Lažem.

Zbudijo me ptice,

ki pojejo  prelepe pesmi,

pesmi,

ki mi sežejo do srca,

Pojejo jih daleč od mene.

Njihova pesem mi zbuja spomine,

na nekaj lepega in dobrega,

kar sem vse verjetno izgubila,

zdaj pa vse to pogrešam.

Z vsem srcem iščem poti nazaj,

a jih ni.

Vse poti me peljejo naprej.

Občudujem te ptice in njihovo pesem,

niso nestrpne,

stojijo ure na isti veji in ni jim dolgčas,

tako kot meni.

Verjamem, da se tudi

nebeški čas ustavi,

ko zapoje duša.

In moja duša zapoje pesem iz

vsega srca,

zapoje pesem o ljubezeni,

tisti tapravi, čisti,

ki nas omami in dvigne do neba.

O ljubezni,

 ki nas osreči in prižene do spoznanja,

da je na svetu vredno se truditi

do zadnjega diha,

do zadnje kaplje utrujenega srca.

Zato nisem razočarana nad porazom,

ki se vrsti iz dneva v dan,

ki mi povzroča najhujše bolečine

in mi napolni oči s solzami.

Vedno ostaja upanje,

tako pravijo in jaz

verjamem v to.

A ga moja duša ne najde.

Zato bežim,

bežim od sveta,

da bi našla mir in spokoj.

Bežim daleč od tebe,

ki si mi prinesel zlata jutra

in povzročil najhujše bolečine.

Iščem pozabo.

A nihče me ne razume.

Nihče ne razume,

da v resnici iščem

pot do tvojega srca.

zaspanka