Jutro je v zelenem -
z nežno glej, tančico.
Slišim tam sinico,
prah z oči si sperem.

Trave so visoke;
žrebe mlado, črno
prepodilo srno.
Breze v tanke roke

veter tih lovijo;
božajo ga s prsti,
so napeti brsti,
upi zagorijo;

da se jutro mirno
čez poldne obesi,
mati kruh spet mesi;
je vesolje širno.

In se misel lepa
z dnevom še poljubi,
v zraku beli le kerubi.
Je soseda vse manj srepa,
še pravica vse manj slepa.

nada pecavar