Zelo se me je dotaknilo.

Tudi jaz sem živela ob reki in ona v meni še zmeraj.

Me je pa spomnilo tudi na film - Reka poje mi.

Lp

pi

Hvala  Irena. 

Meni je bila reka mati. Edina, ki je vedno imela čas zame, me poslušala, in se nikoli jezila name, tudi ko je besna bučala preko skal. 

Lp. Olga

Olga, POZNAM  ta občutek.

Sava  še  vedno teče poldrugi kilometer od mojega bivališča.
Je pa zanimivo, da do nje nisem gojil neke pretirane simpatije,
marveč do potoka, ki se izliva vanjo, in je bil s svojo majhnostjo , tolmuni,
brzicami, celo slapom, pravi poligon mojega otroškega raziskovanja
in vsakotedensko obiskan nekje na njegovi 4 km razdalji pred izlivom.
Še danes me očara, ko potrebujem ekstra porcijo miru,
ki je enak - narava je večna - tistemu iz otroštva.

lepo bodi

Olga, POZNAM  ta občutek.

Sava  še  vedno teče poldrugi kilometer od mojega bivališča.
Je pa zanimivo, da do nje nisem gojil neke pretirane simpatije,
marveč do potoka, ki se izliva vanjo, in je bil s svojo majhnostjo , tolmuni,
brzicami, celo slapom, pravi poligon mojega otroškega raziskovanja
in vsakotedensko obiskan nekje na njegovi 4 km razdalji pred izlivom.
Še danes me očara, ko potrebujem ekstra porcijo miru,
ki je enak - narava je večna - tistemu iz otroštva.

lepo bodi

Hvala za dotik in čas RAJko

Tudi potoček je tekel ob hiši in včasih je stara mama tam prala perilo, zato je bil ograjen in ni ponujal tiste lepote narave, bolj ponazarjal trpljenje žensk ....

Med tem, ko je reka bila svonodna, samosvoja in živahna. Četudi je tam mini elektrarna in steza za kanuje in kajake tekmovanja, je še vedno Sava nepredvidljiva. 

Tudi tebi vse lepo

Olga

Preplet spominov in lepote reke!!

Res je Nada, lepih in težkih.

Lp. Olga

Odlično! Za te trenutke živimo, se z njimi polnimo - takrat in sedaj.

Bi pa haiku malo obrnil in zapisal brez velike začetnice in ločil.

vrtinci časa

utrinki valovijo

v strugi spominov

Milan Ž. - Jošt Š.

Hvala za pohvalo in predlog. 

Sem popravila, malce po svoje (ne znam iz svoje kože), se mi zdi, da sva s skupnimi močmi zdaj dobila pravi zaključek HAIBUNA .

Pozdravček Olga

Sliši se dobro in prav je, da gremo mi po svoje, ampak te moram opozoriti, da gre v haikuju za opazovanje in je velika razlika med zapisom "vrtinci časa" in "v vrtincih časa".

Prvič je posredovano kot nekaj "opazovanega", v drugem primeru pa že precej bolj "razlagalnega". In potem lahko celoten haiku preide v poved. V resnici pa mora biti vsak verz zaključena enota. Verzi so združljivi le na ravni opazovanega, ne pa v tem, da se stavki(verzi) združijo v poved. Velikokrat se ravno zato postavijo za ločilo pike in ne vejice. Mene izredno težko prepričajo haikuji, ki se začnejo z veliko začetnico in končajo s piko. Ker je tak haiku res težko pravilno napisati. Če je pa vmes še podredje, se pa tudi hitro sesuje.

Milan Ž. - Jošt Š.  

Hvala za razlago

Zdaj razumem kje je tisto moje "po svoje"

izven okvirov forme.

Hvaležna za čas, osvetlitev mojega vidika in popravek. 

Sem uredila

Lp. Olga

Ja, sedaj se vidi tudi mogoča povezava prvega in zadnjega verza, kar je tudi kvaliteta.

Se je pa brez veze žreti zaradi enega verza ... :). 

Jaz bi zelo hitro zaključil in sedaj le uboga dva meseca premleval, če bi zadnji verz: "v strugi spominov" spremenil v: "struga spominov". :) 

Čestitke!

Milan Ž. - Jošt Š.  

Hvala iz srca za vse. Pomoč in podčrtanko.

Lp. Olga