Hodim v parku sam po poti,
kot elektrika me strese po telesu,
ptičje petje moje misli zmoti,
dvignem glavo gor k drevesu.

Veja v vetru se zatrese, listje zašumi;
prav na koncu veje jo zagledam,
ko v kljunčku zrnje melje  - tam sedi,
s pogledom zdaj pogled njen srečam.

Otrpneva oba v trenutku presenečena,
najraje bi se skrila vsak v svoj kot,
v tistem od nekod pripiha sapa čudežna
in odpihne najino zvedavo zbeganost.

Ptica v trenutku odleti v zavetje gozda,
jaz pa ji s pogledom še sledim.
Na vejici zeleni je ostanek grozda,
od silne sreče, da sem videl ptico – zadrhtim.

Tomaž Jevšenak