Utrujeno je, staro se nagnilo,

moči ni zmoglo, da bi samo stalo,

oporo trdno zase je iskalo.

Je pokalo in znotraj se lomilo.

A ni želelo, da bi se predalo.

Le na nekoga bi se naslonilo,

da bi v pomlad zelenja cvet razkrilo,

bi skozi letne čase še sijalo.

A žal premalo je bilo objemov,

podprli, da v nemoči bi junaka, 

prepolno privoščljivih le pogledov.

Seseda se odnos, če vsak le čaka,

da drugi bo izstopil iz oklepov,

pokradel kar je vredno, kakor sraka.

olgasem