• Sem eden tistih, ki sem marsikaj doživel. Umrl bi od žalosti, če ne bi obstajal nekdo, ki mi daje ljubezen, ki je lepša od tvoje. Ta nekdo ima roko, ki me boža in tolaži, ko joka srce moje. Ker ne morem pozabiti vasi My Lai, kjer semslužil kot vojak. Vojak? Ne, kot očividec neskončnega gorja.
• Gorja, ki ga je povzročil človek.
• Zbudim se ves premočen sredi noči. Poslušam tvoje mirno dihanje, jaz pa si želim, da bi se ustavil čas,
• Čutim potrebo, da bi zavpil v nebo in preklinjam dejanja, ki so me ranila. Ne morem pozabiti tstih davnih let, ko smo kot amereiški vojaki prispeli v My Lai, to mirno vas v kateri so se pretežno ženske, otroci in starci ravno spravljali k zajtrku.
• Kaj ti je? Me sprašuješ in ne moreš razumeti bitke, ki jo bijem sam s seboj.  Prosim nebo, prosim vihar, da očisti slabost, če sem res tisti, ki naj mu bo hudo, ker moje srce trepeče in vem, da je ostalo čisto in dobro. A želim si pozabe. Boga prosim, da mi nudi zatočišče, kjer bi pozabil na strahote, ki sem jih doživel.
• Še zdaj vidim vojake, ki so vaščane te male vasi zbrali v skupina in so začeli pregledovati
• Njihove kolibe. Čeprav so našli le nekaj kosov orožja, je bilo ukazano  možem, da pobijejo neoborožene vaščane.
• Kako naj spim? Delam se normalnega, a pred menoj so slike davnih dni, ko so vojaki v nekaj
• Sekudah pobili celotno vas. Tudi ženske in otroke, ki so molili okoli oltarka s kadilom. Vse po vrsti so pobili s strelom v zatilje.
• Jaz pa moram dalje živeti. Živeti in ljubiti svojo partnerko s katero ne bom nikoli srečen. Ne morem občutiti sreče po vseh the grozotah, ki jih ne morem pozabiti.  Ne morem pozabiti vojakov, ki niso pokazali milosti do nikogar. Mame, ki so ščitile svoje otroke so ustrelili, otroke, ki so skušali ubezačti, prav tako. Posilili so ženske, njihove domove pa požgali do tal.
• Boga prosim, da mi nudi pozabljenje. Ne, s temi spomini ne morem živeti. Znesli so se tudi nad ubogo živino, uničili so polja in pridelek,  zastrupili vodnjake v katere so dvlekli vaščane vključno z otroki in jih usmrtili z mitraljezom.
• Bi lahko normalni človek vse to pozabil? Jaz ne morem. Vse te grozote se mi ponoči odvijajo pred očmi, ko se zvijam in jočem ter skrivam svoje solze pred njo, ki me ljubi in ji ne morem povedati vseh the grozot. Uničil bi še njeno dušo. Raje trpim in si naskrivaj brišem solze.
• Kdo pravi, da moški ne jočejo?
• Jočejo, jočejo, pa še skrivati morajo svoje solze in bolečino. Dokler bom živel, bom boga prosil pozabljenja. Jaz pa bom ostal nežen in zvest svoji ljubi parterki in skrival pred njo moje trpljenje. Ker nočem zastrupiti njeno nedolžno srce, ker nočem, da spozna, kakšen je v resnici naš svet.

zaspanka