Kmet hodi po gozdu

in žalosten gleda

grde posledice

suše, ujme in žleda.

Drevesa obolevajo

in se sušijo,

po ozkih grapah

podrta ležijo.

Jesenska povodenj

zrahljala je svet,

novi podori

po strminah, bregeh...

Nemočno opazuje

kako vse se spreminja,

ustaljeni ritem in red

v naravi izginja.

Grobo, površno

se škodo rešuje,

gospodarjev nam pravih

povsod primanjkuje.

Neukrotljiva in močna

nas nadvalduje,

za vse napake

slej ko prej se maščuje.

Živel je z naravo,

z njo vedno sobival,

v njej gospodaril,

nje' sadove užival.

Zdaj pretrgana vez je

med človekom in njo,

ljudje brez izkušenj

o njej pametujejo.

Današnji sodobniki

slabó jo poznajo

je več ne razumejo,

napačno ravnajo.

tolminka