V mojih pljučih hosta sanjava še diha,
na stegnjeni dlani sklad nebes počiva,
ko po grenkih solzah deževje udriha,
ki v tisočih barvah trpko žalost zliva.

Sapica zapiha skoz krošnje megleče,
ko z nasmehom blagim parasanje zriše,
kot meglo odpihne spomine boleče
in na poti slave vse ovire zbriše.

Kot iz mrzle noči krotki dnevi cveto
krepki kot ljubezen, ki minila ne bo,
če skoz zlato listje usoda zabenti.

Ko pa se ti sreča rodi v čisti gmoti,
zvezde priklonijo nedolžni samoti,
bo zarja oznanila, da mene več ni.

Jure Drljepan (JUR)