miko, na koncu koncev smo vsi na istem, ko iz svojih domov pridemo v navidezno svobodo, ki je v bistvo neke vrste to kar si "napisal":

človek pa se je usmrajal dokler mu še klošarji niso govorili klošar klošar klošar"

Lep pozdrav, Caki

nešteto je pasti in če si ne znaš pomagati sam, si res ubog. od blizu opazujem, kaj se dogaja z ljudmi iz zavodov, ko padejo v mrežo socialnega dela, ki ga nihče več ne nadzoruje (imamo že privatni sektor znotraj tega), ko pristaneš v nekakšni delni kazenski odgovornosti, ko soc. delavci nadzorujejo tvoj denar ali tvoje gibanje, vse v dobri veri, da so neoporečni. nekakšna temna plat civilne družbe in njene samoiniciative. vse za idejo svobode, ki nima realne materialne podlage in tudi primerne oskrbe ni.

psihiatri, kot da so dvignili roke, in ker so stvari kdaj tudi nevarne je lepo gledati kako se vsi poskušajo že za naprej oprati krivde in to s svobodo se klavrno konča.

vse se ponavlja, ker so ljudje za svojo ideološkost plačani in polagoma vsi vpleteni postajamo del nekakšnega eksperimenta, uporabniki in njihovi oskrbniki. 

verjetno pri najboljši volji in dobrem namenu.

hvala, Caki,

lp, m

ps.

zares boleče postane, ko se soc delavka prične vtikati v čustveno življenje svoje varovanke, kdo je lahko s kom, kdo je koga vreden, itn.

in to brez vseh skrupul, nenavadna oblika trpljenja. 

lp

recimo mu nadlegovanje ...