Pevec opeva mrtvega junaka,
premagal je pošast (ali pa je ona njega),
si z umorom vrnil čast,
reši se svojega blodnjaka.

Lahko bi začeli na začetku,
ampak ta vreden ni omembe,
izpustiti treba podrobnosti je nepomembne,
sledi raje samo napredku.
Original dovolj je podoben ponaredku,
ne loči svetlobe več od mraka,
ne sovražnika od rojaka.
Spomini lepi mu bledijo,
In iz misli mu drsijo.
Pevec opeva mrtvega junaka.

Junak odpravi se na pot,
Že dolgo sonca ni uzrl,
Mogoče kmalu bo umrl.
Ne pozna več morale in vrednot.
Na svetu premalo je lepot,
v življenju neviden je kontrast,
zamazala ga je črna plast.
na oko ne loči se razlike,
razum postal je slep na trike,
Premagal je pošast (ali pa je ona njega).

Nikjer ni konca,
Ne meje ne kraja,
Junak vedno znova vztraja.
Na obzorju ni več sonca,
Ne prepozna se več vzorca.
Močen kakor hrast,
Še vedno poizkuša izboriti si oblast.
Z mečem jih je pobijal,
Naravnost v srce je ciljal,
Si z umorom vrnil čast.

Roke rdeče od krvi,
Strah v prsih mu brenči,
Obraz se od znoja mu blesči,
Srce počasi zaledeni.
Um počasi mu trpi,
On pa še naprej koraka,
Dokler uzre ne prvega oblaka.
Takrat po tleh se zgrudi,
Junak pobegne zaobljubi,
Reši se svojega blodnjaka.

ldrvilins