/V najtežjih trenutkih ne zmorem pisati,
to so le črepinje krika
izza nasmeha, ki mora obstajati.
Zaskrbljen obraz ji ne bo nahranil duše./

Bijem bitko z vsemi simptomi
na tej fronti,
predaja ne pride v poštev,
z boleznimi se ne pogaja.

Že tretji mesec dvigujem sonce
kot da sem pogumna
/morda/
zmorem vse
/velik vprašaj/
odzovem se pravočasno
/resnica/
sem hobotnica
/želim si na sto strani
prioritete so določene
kdor razume
razume
koliko se jih bo spotaknilo ob teh šest kamenčkov
mi bo prikazala neka bodoča bridka stran
ko pridejo takšni dnevi
povečana občutljivost
težko pozablja/

Zaželim si solze, a je ni.
V sebi sem se nemo zlomila.

Novoletne lučke
urgentnega centra utripajo
enaintridesetega decembra
ljudje so nasmejani in z večnim vprašanjem kam za novo leto
imajo veliko želja
sama se priklanjam le eni in prosim
naj ji oči zažarijo
čarobno, da zafrknemo prejšnje
in se znajdemo v novem
/mama/.

Nana gre domov
pravijo
vseeno mi je, kako jo imenujejo
Mama, gremo domov!
Vidim, da se zaveda, s pogledom nas išče
Domov! Domov!
reče in zaspi.

Tretja runda infuzije je
spet mi ne je
Mama poglej česnico
poglej, kaj sem pripravila.
Vse je lepo in krasno, a ničesar ne morem, morda bom jutri
(ona, ki je lanske jeseni še prav lepo jedla)
Prababica Dmitra
je mesila česnico tako pa tako
zjutraj zažigala badnjak
mama vse ve
ona naroča, kaj naj se kupi in pripravi
vpraša za rane
ali je kaj izboljšanja
O, je

je

Starka vsa v belem se čudijo zdravniki
kako se z njimi strokovno pogovarjaš
morala bi biti zdravnik
ti nimajo pojma o teh instrumentih
poglej, kakšne modrice so mi naredili.
Pojdi spat, zelo si utrujena
če jutri kdo pozvoni ne odpirajte
recite dobro je in nasvidenje!
Čudim se od kod ji te besede
pišem ji na papir
vidi brez očal
že dolgo ne sliši
a zdaj znova sliši
pri njej nikoli ne veš.
Odkod ji pojem časa
na uro ne gleda.
/Vprašanja se kar vrstijo./

Nekateri ljudje so tako grozni
in mi že sporočajo, da ne bodo prišli na pogreb
a naj jih obvestim šele, ko jo pokopljemo
jaz bi jim, če mi oprostite, preklinjala mater
in jih tepla s temi steklenimi rokami
O nekaterih stvareh se ne govori
in ni me treba spominjati kateri letnik je
matere nimajo letnice rojstva
In kaj je tu nejasnega?

Rišem ji rože
zapišem verze pesmi, ki nam jo zapoje vsak rojstni dan
bele stene so neskončna
samotna tema
Odkar je prišla posebna vzmetnica
ne morem ležati na strani h kateri je obrnjena
da bi ji tako zakrila belino
pogovarjava se in se smejiva
čeprav se zavedava situacije
depresija ne pride v poštev.

Kaj pravi babica
sprašujejo iz urgence
Pravi da je 45-ega spodila Nemce
pa tudi vas bo skupaj z nami, ker smo vas poklicali.

Dvignem sonce
ono pa zaide
ogromno brezno je, ki presega moje moči
Moji racionalni in čustveni koraki
so si v nasprotju
tega se zavedam
a na tej fronti predaja ne pride v poštev

matere nimajo letnice rojstva.

Marko Skok - Mezopotamsky