Spet oblačim kostum z etiketo samotarja,
brez navdiha se vlečem v jesen, ki se kopa v barvah indijanskega poglavarja.
Prazen odsev mi izriše jutranje ogledalo,
leta so pozabila odpreti padalo.

Zapuščajo me ptice, ki se selijo v Marakeš,
ostane neodgovorjeno vprašanje, če tudi ti v jato praznih verzov zreš?
Žalost mi v žilah riše svežo fresko,
skrivnost, da znam ljubiti le od daleč, obešam na oglasno desko.

Lažne postajajo moje mladostniške resnice,
nepotešena fantazija, ko kukam pod kiklo pravice.
Čudna mirnost spremlja moj sprehod čez novembrsko pokopališče,
duša čuti zaliv, za večno pristanišče.

Črni Kos