Nekajkrat si omenil, da bi šla skupaj na kavo in ker je od zadnjega vabila minilo že skoraj mesec dni, sem mi vedno bolj dozdeva, da je šlo zgolj za oguljeno frazo, kateri sem pripisovala preveč pomena. Škoda, pa tako lepo bi se bilo spet dobiti in malo poklepetati, a silila se ne bom.

Še dobro, da sem te vsaj na prečudovito predstavo povabila in ti dala vedeti, da mi ni vseeno, da sem rada v tvoji družbi. Nimam si kaj očitati, saj si bil ti tisti, ki si lovil zadnje minute, boril tekmo s časom in usklajeval celo vrsto aktivnosti. Tokrat za spremembo sem bila tiha, mirna, ženstvena. Sprejela sem opravičilo, kateremu je serija podobnih sledila, se te nežno dotaknila in ti skušala pojasniti, da je, kar je in da so besede odveč. Če slučajno nisi opazil, (še) ni konec sveta, kljub temu da je v majevskem koledarju zmanjkalo kamnov.

Spravil si gledališki list, mesečni napovednik predstav in vstopnico, medtem ko sem sama izbrisala še tistih nekaj SMS-jev na temo predstave, saj se mi je zdelo, da bo takih in podobnih dopisovanj še kar nekaj. Kratka sporočila obarvana s čustvenimi simboli so obljubljala veliko, prav tako kot sam naslov predstave. Previdno, z občutkom sem izbirala prave besede, da ne bi bila preveč direktna in vsiljiva, a hkrati z velikimi črkami napisala naslov predstave, ki veliko obljublja.

Uživala sem vsak trenutek večera, vsak trenutek predstave in obema je bilo žal, da se končuje in da se bo treba posloviti. Res je, kot si rekel, zdaj bi morala še midva zaplesati. »Vse se da, če se hoče, nič ni nemogoče. Sicer je jutri delovni dan in zna biti kriza, če nisi naspan. V zadnjih letih sem že toliko noči preplesala da se s kakšno več sploh ne bi obremenjevala.«

Poslovila sva se z dolgim objemom, polnim naklonjenosti in pričakovanj ter obljubo, da se kmalu spet vidiva. Ni trajalo dolgo, saj sva se videla že čez dva dni in zaplesala in ko sva šla po pijačo, sem si pivo izbrala. Ali je morda moja izbira pijače povzročila, da se še zdaj na kavi nisva dobila?

INA TAR