Svet se seseda sijajno,
komu lažemo, nismo si dobri,
veliko je dobrih, a strahu preveč,
da bi ga zmanjkalo za usta, za dušo.
Da bi zmanjkalo za male?
Velikim odveč!
Ni čustev za uboge,
se jih deklarira kot nadloge,
pod noge se namesti,
na levi in desni,
bojazen pred blaginjo,
ki puhti v vesolje.
Upanje še tli,
da le nekoč bo zadihal,
razprl krila v vse strani,
se prerinil do občutka,
ki mu pravijo svoboda.
Če bi je le vsaj kanček razumel!
Morda pa le čudež - človek?
koga lažemo
za koga ...
komu ...
LP
Res smo en velik čudež.
Sedaj popravljena in končna varianta. Upam, da vam kaj da.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Roko
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!