Skozi okno luč gori. stojim v soju te luči,

le glas skozi vrata, do mene gre,

da zapišem te vrste.

Nekaj tam notri tli, hoče da ime dobi,

tako nastane moje misli glas.

ne vzame jo minljivi čas.

Viharji strašni tam nore, v peklu cvrejo se nogé

ni to spomina čas,

ki prišel ponovno je na vas.

Ko hodijo svoj križev pot, ne vedo ne kam ne kot,

od tam se dvigne globine glas,

zanjo ne obstaja čas.

Duša iz pekla še za kriči, ko telo v nebesa si želi,

ne pozabi jek mojega glasu,

ko prihajal boš v snu.

Samo do vrat, do vrat, naprej le slutnje glas: jaz jaz jaz,

iz nje spomin drugačen je,

saj pota njena so gorje.

Misel ne obrača glas, da večen bi ostal ta čas,

na čereh ne spoznaš poti,

nobena sled se ne suši.

Morje pluska mi v obraz. ko pride njega plime čas,

umakne se,

novi val ne vrača je.

Oko čez morje mi sledi, »vrni mi jo«, vanj kriči,

a ono tiho tu molči,

ne reče nič, že mirno spi.

Pogum živeti je s pol glavé da lahko živiš nje gorje,

ob čudnih urah njen je čas,

v melodiji njen obraz.

Njen svet ni svet besed, braz besed je nje spomin,

kot beli sneg pada iz globin.

ni pločevinka iz sardinj.

Besede nanjo, le spomin, ko buden spim

vodi moje oko, roko,

ko pišem to.

Na skali zagledam sled, čudna je, njen obraz je bled,

ni sonca ne skrbi,

simbol se mi v obraz reži.

Ne spoznaš me, kaj? um ne da ta ti imena glas.

Vem le to da si,

druga polovica mojih dni.

Čuvar moje si poti, Ko spiš takrat grem lahko od tod.

Ne pridem na ukaz,

še dobro, ostal bi ob dober glas

Jezik jeclja, ko besed vmes ne pozna. Koliko vmes se zgodi,

ko jih beseda zamolči. Misel teče svojo pot,

laso slovnice jo ne stisne v kot

Kot val, ki dvigneval, počakaj, strpi se,

le nabrusi zdaj pero,

da iz jezika bo lažje šlo.

Marsko