Posedaš. Na obzorju je svoboda.
Nejasna in srhljiva .... Ampak tvoja!
Ko vetra piš ti pogladi skrbi,
očem prižge se luč za nove dni.

Pestuješ sanje: krhke, samosvoje.
Ko tiho stopaš po neznani poti
in kakšen dan te zopet strah zaloti ...
Pogled zajame nova spet obzorja.

Posedaš. Pena na valovih morja,
ti riše cilje na prostrano platno.
Poglej! Tam daleč se blešči lepota.
In vse kar upaš, ni še ena zmota.

Bo pel škrjanec tvojega uspeha.
Iz grla se valila bo ljubezen.
Od sreče boš pijan! A vendar trezen,
ko končno vajeti predaš vesolju.

kaiiabonca