Nekaj me stiska v tesen obroč

in lomi zelene mi veje

nekdo podarja mi ovenele cvetove

in trnje

 ker noče da sreča me greje

Nekdo oko mi moje rosi

in nasmeh mi preganja z lica

hoče srce da me boli

želi

 da sem ranjena ptica

Moja ga sreča v duši boli

bolečino želi mi zadati

noče da srečne so moje noči

vse dni želi mi lagati

Lagati želi o toplini

ki me iz srca njegovega greje

ko roke objema ledeni jih mraz

se duša njegova zasmeje

Topline v srcu njegovem več ni

ki me nekoč ljubilo je

na poti je samo trpljenje

ki v moj se v obraz smeje mi

Trnje me zbada vse moje dni

in rane  krvave so in

boleče

srce pa joče in trpi

nikjer več poti ni do sreče

Tvoja duša jo je pohodila

zavrgla je topel moj dotik

zdaj mi poklanja led in mraz

ko se iz mene izvija obupen vzklik

Srce tvoje nikdar sreče ni poznalo

travnatih zelenih polj in cvetočih rož

ker toliko trpljenja znati je dalo

kot britev ostro in razbeljeni nož

Milena