Po zimi diši.
Mokrega, s prezeblimi rokami,
te burja snubi
za svojega soplesalca
in ti kupuje dušo
s poslednjimi zarjavelimi kovanci,
ki jih je stresla iz mošnjičkov,
skritih pod vzglavji
jablan in hrušk.
Megla kakor mati

gole vratove hribov
ovija s sivimi šali,
z odejami brez vzorcev
pokriva mravljišča v dolinah.
Strehe si kakor dame na banketu
po nekaj mesecih
znova prižigajo
vsaka svojo cigareto.

Premražen stojiš na znanem pragu,
ki ga že dolgo nisi prestopil.
Oklevaš in oklevaš,
a na koncu vendarle potrkaš.
Duri se odprejo.
Objameta te domačnost in toplina.
Sedeš za mizo-
izmučeni starki, bolehnemu starcu
zažarijo oči.
Ne govoriš jima
kje si hodil in taval,
kje in komu vse opravljal tlako.
Le s pogledi božate drug drugega
in si v sopari nad lipovim čajem
v dlani polagate hvaležnost.

Tako vse do večera,
ko s palicama odrsita spat
in ostaneš sam v tej izbi.
V medli svetlobi petroljke
iz popotne torbe izvlečeš
skrbno zavita pero in papir.
Potem zapreš oči,
potoneš v svoje globine.
V zavetju toplega zapečka

se prižameš in nasmehneš,

da si tik pred zimo

vrnil se vase,

vrnil se domov. 

Hovk