Ustavila je in vzela ključ iz avtomobila
zaprla je vrata in naenkrat
ne vem zakaj?!
Je nastala čista tišina.
Oblaki niso več mimo nas bežali
in otroci na igriščih
so čisto obmirovali.
Svet je postal spet tih in sam.
Jastreb na nebu se je zavedel,
da je veter spet samo njegov.
Ni bilo več hrupa ljudi;
kovinske stvari so svoj čas odrjavele
postali smo srečni v zelenju,
ki nas še vedno obdaja,
ki nas živi.
Živim celo življenje
za ta čas mirovanja in tišine
za trenutek v času, ko vse kar živi – mine.
A sreča, ki tudi takrat obstane
žalost v svoj objem vzame
in skupaj odpotujeta v svet tišine in mirovanja.
Vse dokler se nekje novo seme ne zaseje
in vključiš nek nov divji motor
ter preideš v gibanje
iz večnega mirovanja.

Tomaž Jevšenak