Bil je dan kod vsak po prej
Ptice te moje krasotice
Na nebu lebdele
In pesmi so pele

Pod njimi stal en mogočen je hrib
Ni tam bilo ne mesta ne vasi
Samo narava in vmes
Stara postaja stoji

Bilo ni ne dežja
Ne žarkov mogočnih
Ko sedel je možakar
Na stari tam klopi
Čakal in čakal
Da le na vlak vstopi

Bila je ženica
Ne stara in ni bila ne otroško mlada
Ne lepa niti bila ni grdega značaja
Na glavi imela je rožnat klobuk
Oblečena v svečano in drago obleko
V roki držala je knjigo debelo
Brala in brala dokler vlak pripelje ne mimo

Tekal okrog je decek prav mlad
Ni ne od moža sin
Ni ne od ženske brat
Tekal okrog je
In čakal na vlak

Čakali zdaj tam teije so sami
V naravi vsi so molčali
In na vlak kateri se ne pojavi
Burno čakali

Priletela k njim je ptica
Bujno črna krasotica
Se usedla na svetleči je drog
Jih vprašala kam vodi jih pot

Niso ji ne črle rekli
Pa jim reče črna ptica
Kaj jim dela tožna lica
Kaj čakajo vlak hiteči
Kaj mori jih da so nespeči

Povedal prvi jim je deček zgodbo svojo
Možakar snel je svoj klobuk
Da bi slišal dečka muk
Dama svojo knjigo je spustila
In se k dečku naslonila
Vrana mirno je sedela
In napela si ušesa

"Mlada gospa in stari gospod
Povedati hočem vama zgodbo prav to
Res je da malo mi štetih je let
A vselej začutil sem kruti ta svet

Nisem več mlad čeprav obraz mi otroško žari
V možganih star sem, priznam da me kruto boli
Mi svet povzroča vse te skrbi
Saj moje življenje se po temi podi

Moja mati vama povem bila je prijazna in mila
Ona je kuhala najboljša kosila
Moj oče bil razumen je in skrben
Moja sestra bila je pametnega in igrivega značaja
Bila pa sta še dva trpežna mi brata

Živeli v hiši smo beli
Ni bila velika in ne premajhna
Morem priznat pa
Da smo radi se imeli

Ne prepirov
Ne pesti
Ni slabih pesed
Od kar um mi pomni

Pomni pa mi
Ta um moj predrzni
Grozote ki pesti mi noči

Pozabi na Boga
Da ta sploh živi
Začelo se tako je
Mi um govori

Odprl prednja sem vrata
Ki peljala so po poti sreče
Bujne moje
Mi drhteče

Šel po poti sem do hiše
Kjer me sreča vsa obišče
Vendar ne prekletega tega dne
Ko so solze zalile mi srce

Slišal krik sem ves boleč
Se ustrašil
Dokler ostal ni le
Šum doneč

Vstopil sem v hišo svojo
In zagledal sestro mojo
Iz nje se ni več lila kri
Ker predolgo tam stoji

Mati moja ležala v sosednji tam je sobi
Vrat rdeč ji bil je slap
Kri drhteča joj pomlad
Zakaj si postala mi nor sovrag

Oče moj je sedel v kuhni
Pil iz flaše je steklene
A bodeči bil je nož
Pribit mu v hrbet
Na temno to
Mojemu srcu noč

Zadnja bila sta moja brata
Oba enako sta trpela
Tega vam povem nikoli
Saj boli me ko mi srce pomni

Šel iz hiše sem te blazne
Tekal in bil sem dolgo pot
Joj pozabim naj grozote strašne
Ko me vlak odpeljal bo
V kraje lepše nove
Kjer ni groze
Kjer ni solza
Le svoboda naj mi igra"

Moža je deček spravil do solza
Žena draga je ihtela
Iz nje se vlil je tok solza
Kod da muza žalostna
Bi le ona pela

Vrana joj ta črna ptica
Kaj ti bode ta krivica
Kriliš široko in mogočno
Ker te žalost ta premami
Da zakričiš v srčni svoji rani

Vrana ta demon, hudič
Kaj ji treba je bilo
Da je rekla dečku slovo

Rekla je fantu
Da ga razveseli
Ta lažniva, goljufiva
Samo smrti si želi

Naj vlovi jo
Ako zmore
Naj za njo
Se podi

Deček ta žalosten
Pa želi da vrano vlovi
In lovi jo
In lovi

Vrana mirno pa leti
In leti
In leti
Dokler čez klif ne odleti

Deček ta pa samo gleda
V nebo
To modro
Da sploh ne vidi
Da to mu je slovo

Prekleta bodi zver demonska
Zakaj ti treba je bilo
In na koncu ne v solzah
Ne v kriku že leti

Odletela nazaj na drog je
Spet mori zdaj tam ljudij
Da jim pravi kaj jih moti
Zakaj nesrečni so vsi

Mož imel je par besed
Kako počrnil se mu je svet
Ni ihtel
Ni krvavel
Samo v življenju je trpel

"Bil sem sam
V temi osamljen
Ne duše
Ni ne vetra
Da bi pel mi pesem blago

Ni ne zvoka mi poletja
Da me premami
Da mi poje
Da me samo ne umorje

Imel sem jo to ti povem
Dekle ki ljubil sem ga močno
Imel sem jo to še vem
Dekle ki bilo mi je drago

Takrat pomlad bila pomlad je
Jesen sem klical jas poletje
Poletje vročo in ljubeče
Po zimi pa so cvetele mi cvetlice

Zdaj pomlad mi hladna je zima
Jesen ta nor mi praznina
Poletje zebe me v srcu
Po zimi joj gorje mi norcu

Ona bila je mila
Bila je meni ljubezniva
Ji pel sem ji
Vse te lepe melodije
Sem bral ji
Iz najljupše njene knjige
Kaj mi šlo je Bog po zlu
Da je ni
Da srce mi trpi

Ljubil sem vse jo dni
Ne prepirov
Ne besed
Ki slabo se ji godi

Bila sva srečna
Vse do dne
Dokler prišla nista demona dva
Preizkušat meje mojega srca

Ena bila je žena
Ki me ogovorila je
In me prosila
Naj jo ljubim
Kako bom srečen
Če ob njej
Jaz bom večen

Sem zavrnil ji snubitev
Ko pa žena moja draga
Bila bridkejša je
In srce njeno
Lepšega značaja

Ah pa mi vse bila je muka
Saj jo ta je nor demon
Povprašal kako kaj gre zakon
Mu govorila je ona srečna
A kaj ko zver
Bila je tečna

Naj z njim se poroči
Bogastvo ljubezen
Srečo in vse
Z njim si pridobi

Rekla naj bi ona ne
A ljubila me očitno ni
Tako kod njo
Moje so oči

Odžla je brez slovesa
Vzela je vse kaj ji zmorejo roke
In zbežala
Z njo pa vzela še moje srce

Mi pustila samo pismo je
Ga prebiral sem
Da so mi tekle solze
Povem ti, da v meni več sreče ni
Vse je vzelo
Ko je šla
Oh ta moja draga gospa

Zato pa pojdem zdaj še jaz
Ker jo ljubim in brez nje
Meni več živeti ni
Naj odidem iz sveta
Naj bo konec muk mojega srca"

Žena je še bolj jokala
Si drgnila oči
In ko odpre jih
Moža več ni

Vrana je nad stavbo letela
In moža s sabo vzela
Peljala ga je na drugo stran
Tam se končal mu čas je muk
Glej moža, on je obup

Zdaj leži
Zdaj krvavi
Med tem ko žena
Brez skrbi
V joku sama tam sedi

Ihti ihti joj žena uboga
Mar neveš da nad tabo leti
Črna ta nadloga
Ki še tebe si želi

Že vrana pri njej sedi
In jo vpraša
Zakaj molči
Zakaj pove ji ne
Svojih skrbi
In ji žena govori
Kaj nje srce zdaj skrbi

"Hlad mi bil je srca dni
Zato pa jih on grel je mi
Sem imela ga in hvalila
Moža mojega sem ljubila

Živela srečna sva in sama
Tam na gori
Joj ta narava
Hlad je bil res da mogočen
A lepoto to krasil
Gost nama je sneg ra siv

Nemorem da ne jočem
Ko spominjam se teh dni
Saj bolezen joj ta huda
Ko moža mi pesti

Naj te videz moj ne vara
Res je da sem dama
A sem močna in nevarna
Zato bila sem v gozdu glavna

Se bližala hladna in dolga je zima
Zato sem veni s puško lovila
Zajce srno morda ob jezeru tiči
Kaka riba ki si jo mož želi

Prišla domov sem po dneh treh
Mož bolan ležal je tam
Kašlal in ni vstal
Jaz sem ga v solzah objela
In mu zdravja sem želela

Naslednje dni bila je muka
On je kašlal in razpadal
Grela se je kurja juha
Da bo zdrav da spet bo živel

Juha še je tam se grela
Moža mojega pa je bolezen vzela
Rdečo kri izkašljal je še zadnjič
In mirno šel je spat
Se zbudil več ni nikdar

Pokopan zdaj pod skalo leži
Vem kje ta skala stoji
A kaj ko si srce moje vstran želi
Da pozabi
Da se izgubi"

Žena je že bol jokala
Tekla tekla je do mostu
Pod katerim plul sem po morju

Sledila vrana ji je črna
Da jo vzame
Njej ji dušo.

Tekla je in bežala
Pred svetom je bežala
Pred vrano je hitela
Da vlaka sploh ni zaznala

Prihrumel težko je čakan vlak
Jo povozil
Ji vzel srce
Zdaj pod mostom že leži
In na morju le mirno lebdi

Moj je čoln šel do nje
Videl sem kako ji je
Končno srecna zdaj lebdi
In v nebesih se podi

Meni muka je bila
Vzel sem čoln iz morja
Na obali pa je ležal
Deček mrtev
Ves krvav

Pozpnel na klif sem se ta mrtev
Videl staro tam sem stavbo
Zraven nje ležal je mož
V postelji s krvi
Ta se več ne zbudi

Letela po nebu pa črna je vrana
Ta k meni prileti
In me vpraša
Kaj v življenju me skrbi

Jaz povem ji
Da muke meni ni
Da edina bila mi bolečina
Je moja stara domovina

Bila je tam hiša moja
Kjer sem rojen
Kjer sem bival
Kjer odraščal sem
Kjer sestro sem izival

Zdaj pa tam stoji le gozd
Ki se širi vse do tja
Kjer je pozabljena nam ulica

Vrana pa vpraša
Kako da to me ne mori
Kako da to me ne gubi
Kako da mi to ne šteje dni

Pa ji rečem še o ženski
Ki mi mila je bila
Dokler je bolezen huda
Ni do groba spravila

Mi reče kakk da zdaj ne jočem
Zakaj ne trpim bolečin
Zakaj mi srce ni boleče
Zakaj živ sem zakaj ne spim

Pa povem ji še o prijatelju mi mojem
Ki mi pravil je slovo
Samo odšel je jaz pa ga ljubil

Bolj kod noro to zemljo
Bolj kod naravo mojo to
Bolj kod vse imel sem rad ga

On pa šel je daleč vstran
Ni ne pisal
Ni se vrnil
Jaz pa čakam ga za manj

Ptica moja ta norica
Končno slovo se ti godi
Ti zdaj veš da tebi muke
Živeti več ne puste
Stala tam si na tiru
Stala si in čakala
Zdaj odšla si ti v miru

Oh ti vrana
Bodi zdrava
Ko v nebesih boš letela
In si sreče tam imela

Jaz pa sam sem zdaj ostal
Ni več duše žive mile
Ki bi pela mi pozdrav

Jaz povem vam videl le sem senco
Ki me klicala je v slovo
Stala tam je in čakala
Da podam ji roko

Šel sem bližje
In jo klical
Šel sem da ji stisnem romo
Šel sem dalje a odšel sem
V moje pozabljeno slovo

Zdaj sem deček
Tam v nebesih
tekam in se igram

Zdaj mož sem
Ki sedi in bere
Star raznošeni program

Zdaj sem žena
ki vesela
Tam lovi in se veseli

Zdaj sem vrana
Ki lebdi
In ki srečna tam živi

Jaz sem mrtev
Zdaj jaz pojdem
To povem vam zdaj slovo

Senca tale nora večna
Naj zbledi se izgubi
Da še srečne nam ljudi
Pahne v pozabe dni

Adijo moji dragi
Zdaj mi truplo že veni
Adijo dragi moji zbrani
Kmalu pozabljeni bomo vsi

Še narava umrla bo
Te cvetice
Ta drevesa
Ta milina mi telesa

Ni vlaka več ne bo
Ki brez postanka le hiti
V nov svet želja in sanj
Tam naj še on se izgubi

Ni živali več ne bo
Ko minulo bo let sto
Nebo več teka ne miline
Ne bo več divje fantazije

Ostala bo na zemlji tej le senca
Senca ljudi
Senca telesa
Senca pozabljenih strasti

Senca nora ne zbledi
Senca nora ne zaspi
Senca nora še živi

Prijatli moji
Vsi bomo odšli
Pozabljeni bomo vsi
Ko nas senca zapusti

Jure Krajnc