Nekje na obrobju vrtovi žarijo,

v tišini spokojni nam govorijo,

zgodbe o tistih, ki v njih zdaj ležijo,

ki se nikoli v jutro več ne zbudijo.

Tukaj končajo se vse bolečine,

ko mir objame negibne okončine,

prebivajo tukaj v spokojni molčečnosti,

tu njihov bo dom od danes do večnosti.

Vsak ki rodi se, nekoč premine,

zato ljubi, odpuščaj, ne kopiči dobrine,

saj ko nit usode življenje prekine,

vsak s sabo odnese le svoje spomine.

Kaj bo naša zapuščina, ko pride naš čas?

Se po dobrih dejanjih bo kdo spomnil na nas?

Se iz večne tišine dobrosrčnež prebudi,

da živi še naprej v srcih ljudi.

Borut Kaučič