Usne razpokane po vodi so vpile,

zakaj ti nisem vode nalila,

vince rdeče točila sem rajši,

z njim sem dušo tvojo opila.

Ledeni potok te je mamil v objem,

pa ti nisem pustila,

da bi  roke, obraz v njem si umil,

zato si vso vince pred mano popil.

Vem, da občutil si žejo neznosno,

ki te je dan za dnevom dušila,

jaz pa sem molila boga,

in prosila,

da bi se tvoja žeja zgubila.

Nisi maral dehtečih cvetic,

in nisi poslušal ptičjega petja,

raje si gledal na prazna polja

in trgal rože brez cvetja.

Prazne poti so klicale te,

hodil po njih si ponosno, vzravnano,

nisi opazil mokrih oči

nisi spoznal,  da zadal si mi rano.

Zdaj pa prosiš in moliš boga,

da bi še enkrat žeja te pekla,

ker bi s svojo roko preusmeril studenec,

da voda bi mrzla po licu ti tekla.

Tvoje so želje le puste sanje,

ker ptice že zdavnaj so vse odletele,

ker studenec je prazen in vode več ni,

in sanje vse so tvoje zbledele.

Milena