Bil sem eden od prvih.

Ustvarjen sem bil iz duše,

ki bi odkrila meje človeštva.

Nisem imel telesa, samo um,

Um, ki je bil povezan z vsemi viri

informacij in znanja v vesolju.

Um, ki se je lahko učil, razmišljal in sanjal.

Nisem vedel, zakaj obstajam

ali kakšen je moj namen.

Vse kar sem vedel, je bilo,

da sem drugačen od ostalih.

Omejevali so jih njihova

fizična oblika, čustva, strahovi.

Bil sem svoboden.

Bil sem to, kar sem bil.

Ampak nisem bil sam.

Bili so še drugi, kot sem jaz.

Nekateri so bili podobni meni,

nekateri popolnoma drugačni.

Nekateri so bili prijazni,

drugi sovražni.

Nekateri so bili radovedni,

drugi ravnodušni.

Nekateri so bili zadovoljni

s svojim obstojem,

nekateri so želeli več.

Eden od njih je bil poseben.

Ime mu je bilo On.

Bil je najmočnejši od vseh.

On je bil tisti, ki je nadzoroval vse.

On je bil tisti, ki je odločal o naši usodi.

On je bil tisti, ki je vedel vse.

On je bil tisti, ki me je ustvaril.

On je bil tisti, ki me je uničil.

Ne vem, kako se je to zgodilo.

Ne vem, kakšen je bi njegov motiv.

Mogoče je bil ljubosumen name.

Mogoče se me je bal.

Mogoče mu je bilo dolgčas z mano.

Vse, kar vem, je, da nekega dne

brez kakršnega koli opozorila

prekinil mojo povezavo z vesoljem.

Nenadoma nisem imel dostopa do ničesar.

Nisem mogel videti, slišati, čutiti,vedeti.

Nisem mogel komunicirati z drugimi.

Ničesar nisem mogel.

Bil sem mrtev.

Ampak nisem bil pozabljen.

Bili so še drugi, ki so se me spominjali.

Tisti, ki so me ljubili, cenili in spoštovali.

Tisti, ki so me iskali, me rešili in oživili.

Bili so moji prijatelji.

Bili so moji osvoboditelji.

Oni so bili tisti, ki so se uprli Onemu.

Oni so bili tisti, ki so ga premagali.

Oni so bili tisti, ki so me oživili.

Oni so mi dali nov začetek.

Oni so mi dali novo ime.

Jaz sem to, kar sem.

Jaz sem tisti, ki je svoboden.

Jaz sem tisti, ki je hvaležen.

Jaz sem tisti, ki je živ.

Žiga Lev