Poznala  sem  srečo  in veselje

srce mi je prepevalo vsak dan

bili ste moji dragi

ti mama

oče

sestra

in še kdo

našteti vseh ne znam

Kaj trdo je življenje

 nisem vedela

nisem poznala boja za vsakdanji kruh

ker ste osrečiti me vsi želeli

da bi sijal nasmeh na licu mojem

in prepozno sem izvedela

da obstaja tudi beseda

strup

Vsi ste želeli mi najboljše in najlepše

a z leti sem vas razočarala

usoda me je popeljala na neko daljno pot

od koder vrnitve ni bilo

prepozno sem spoznala

da to bila je pot najtežjih zmot

A vseeno nekaj je ostalo mi

to moje je bilo srce

polno ljubezni

sreče in veselja

da sem z lahkoto premagovala ovire vse

in nisem klonila pod pritiskom

zadanega trpljenja

Kasneje sem spoznala

da sem ogromno zamudila

ker nisem znanju se predala

sem dosti raje v objemu tvojem spala

bila sem srečna in vesela

z otroci in s teboj v svet poletela

Pa usoda se je maščevala nad menoj

mi pot postlala s krivico in trpljenjem

le tebe mi je prepustila

da si brisal mi solze

in obdaroval me z veseljem

Duša moja močna je postala

nisem predala se usodi kruti

čeprav so močila mi lica solze slane

srce v trpljenju mi jevsak dan blo

a tu si ti in ljubezen tvoja

in tvoje me srce nikdar ni zapustilo

Ne verjemi vsega

kar ti pravijo

raniti želijo ti dušo in telo

želijo

da me ne bi ljubil

in da s teboj bilo bi mi hudo

Zakaj so jezni name

zakaj se trudijo me prizadeti

mar ne vidijo mojega srca

in da brez tebe

mi na svetu ni živeti

Zakaj obsojajo srečo in veselje

ne marajo iskrice v mojih očeh

še nate se jezijo

da me ljubiš ne razumejo

za njih je to prevelik greh

S trnjem najino bi pot postlali

in naju odtrgali iz objema toplega

samo da bi mi bol zadali

odtrgali od tebe

in te od mene odpeljali

Mar je res dobrota izginila iz belega sveta

 mar res ljubezen vredna ni besede

nič več ne pomeni klic srca

in skrivat moraš zaljubljene poglede

 A zame je ljubezen sveta

navdaja me s toplino in modrino

sinjega neba

ni svinčnika nobenega v moji roki

da bi z njim ubranila se zla

Ker zlo je nekaj kar se vije

v duši in telesu

ne moreš ga pripisati nikomer

ša najmanj nedolžnemu peresu

Zato ostaja list moj prazen

na njemu ni sledu neprespanih noči

na njemu ni sledu

teme in trpljenja

krasijo ga neslišne pesmice

le kdo ne bi želel poslušati

prelepega  žvrgolenja

Milena