Z rokami bi rad dosegel oblake
moje življenje je malo zastalo
poslušam, a slišim le pritajene korake, kot v ječi,
ne slišim kaj (še) mi poje srce - moje godalo,.

Megleno jutro zamenja temo
noč se skozi oblake na travi
ne poslovi kar tako.

Diham meglo in obenem objemam oblake.
Modro nebo čutim skozi sivo tančico
hrepenim po človeškem dotiku
rad bi začutil vsaj neko bodico.

Zgodba ta je še iz starih časev vzeta
zapletene mreže, ki jih pajek spleta
nanje kapljice megle vsako jutro vpleta.

Kakor biseri se v soncu zableščijo
megla razprši se in dan se iz noči izvije
vsi problemi, nočne more,
se oddaljeni zazdijo.

Meglice, godala, bodice in vse poti,
ki se zavijate v jutranje meglice;
bežite od mene!
Pustite, da sonce pobere sedaj
tudi to težko breme.

Tomaž Jevšenak