Neznanec se spoznavam, kot "ikona", ki z leti spreminja barve, isti lik se spreminja vzporedno z mojimi spoznanji.

spoznanja so kot vzpon, rečeno pa je tudi, več kot veš, več je bolečine ...

pozdrav, Svit,

m.

... zaprto knjigo naših življenj ...

in ti neskončno nekdo drug ... Ikona!  Njen glas odmeva. A ga sliši in bere ali pričakuje tudi neskončno nekdo drug? 

Lp, Caki

vsak list na drevesu je drugačen, toda, ali ve tudi, da je eno drevo. 

in on, ki je neskončno drugačen, ali nas sliši, če smo v njem.

mi smo to, le besede, ki bi peljale k uvidu je težko najti. 

voda, še ni um. krvav pod kožo, še nisem človeštvo.

zmeraj nekdo drug, iščem kje se rojeva večnost, rojevata otrok in mati, oče in sin.

mogoče nam piše na nosu, mogoče je na vrhu jezika, vse v vsem.

lp, Caki,

m.

Vrlo tužni stihovi, Miko.

"rad imam moj grob
dež spira kamen"

Lp, Katica

zdravo, Katica. dostikrat mi je v uteho sv Pavel. recimo, stavek ... mir, ki presega ves razum ...

ne vem kako, ne žalostim se več preveč, včasih se mi zazdi, da je vse to, kamen, vode in ptice, moje življenje in je smrt, moja smrt, samo konec neke pesmi in tihota, ki sledi.

pa valovi žuborijo naprej, reka teče, 

vse se vrača in se morda še kdaj srečamo. (za kakšen popravni izpit...)

lp,

m.